Odpiranje - 26.04.2009

Res sem počasen v odpiranju do koncepta. Dosti konzervativno z moje strani, glede na to kako radikalen je koncept in izvedba. Se močno borim s tem, da je celoten koncept in koreografija zanič, brez veze in brez pomena. To je, ko sem na predstavi z mojo mamo. Predvsem pa ko nisem. So pa tudi seveda trenutki popolne osmislitve. A očitno sem uspel ujeti ta nanvadni val, ki prihaja pred vsakim vtisom pri predstavi. Tisto, kar želim ujeti in osvetliti.

Koliko ima sploh smisla, da se ukvarjam z nečim, kar ni dojemljivo večini ljudi? Ples si nekako ne more privoščiti naprednosti kot si to lahko literatura ali slikarstvo. Seveda pa je lahko napreden povsem na drugačen način. Kakršnegakoli se že poslužim, vedno visi nad mano dvom in vpraševanje, če radikalnost ni samo nadomestilo za slabo koreografiranje.

Kakorkoli že, poskušam se dokopati do nečesa, kar je pred vsakim izrazom in vsebino ali formo. Sprašujem se po samem vznikanju odra, plesa... Medij je sporočilo (McLuhan). Manj se ukvarjam z vsebino in obliko, bolj se ukvarjam z zanko, ki jo medij naredi zato, da verjamemo, da je to, kar medij posreduje bistvenega pomena in da nekaj sporoča. Dejansko pa medij sporoča samega sebi. Ljudje smo samo še orodje, tradicionalno mišljen medij.
Table './ops/comments' is marked as crashed and should be repaired