M 1.9, 1.10, 1.11 - 15.10.2008

Vrača se želja, da se določa zaporedje scen in jih Marjeta ne izbira sama glede na to, kaj želi izraziti. Želim preizkusiti hologramsko zgradbo predstave, kjer vsaka scena že vsebovala celotno predstavo na ravni informacije, izraza, artikulacije. Če nam bo to uspelo preseliti še na raven vsake akcije, bi bilo fenomenalno. Hologramska dramaturgija ukinja smisel časa in se čas drobi, z njim tudi naše razumevanje časa. Tako se zgodi tudi s prostorom. To mi je ravno dala vedeti Petra Veber v pogovoru, ki sva ga imela pred kratkim. In končno se mi je utrnilo. Res se da zgraditi prostor in čas samo v medsebojnem odnosu scen, akcij. Ne potrebujemo nobene zunanje reference. Dejansko zunanje in notranje postane irelevantno v hologramskem grajenju predstave. 

Če gledam predstavo na nehologramski način, je izredno dolgočasna in brezsmiselna.

Zato potrebujem tudi hologramski pristop h glasbi. Kako se bo to zgodilo??? Upam na sodelovanje seveda :-)

To, da obstaja nek absoluten odrski prostorčas je obsoletno in neuporabno. Oder se vzpostavlja z vsako akcijo, sceno. Če le znamo to vzpostaviti. Uporabljati gledališka ali plesna orodja je vse preveč tradicionalno odrsko. Zato je potrebno pobrskati po tem kaj je gledališko, kaj je plesno in delovati iz tega.

Všče mi je ta nežna strogost golega odra. Gremo delat dalje. 

Table './ops/comments' is marked as crashed and should be repaired