Predstava y naslovom Pošta bi uprizarjala reakcije na prejeto pošto iy postmoderne dobe. Kar je postmoderna pustila v konceptualizaciji (in tudi samo konceptualiziranje) se danes održa v nenhnem vznikanju razumevanja od kod fragmentacija. Velika verejtnost je,da iz vznika postmodernizem iz kvantnega razumevanja sveta in diskretnega obnašanja. Zato je občutek zelo nenavaden, saj pri obravnavi tega problema pridemo do rezultata ki zgleda kot rimejk ali spominjanje in prav nič progresivno. Vendar ni ne eno ne drugo. Dejansko se vypostavlja, vznika zdaj. IN ne moremo reči vedno znova vznika, ker s tem pristanemo na kar nekaj stvari, naj omenimo dve: ničejansko večno vračanje istega in časa kot nekega redosleda. Tako bi taka predstava Pošta delovala kot virtualna v deleuzeuvsko-bergsonovskem smislu ali kot jaz rečem virtualno je vprašanje ločljivosti (občutljivosti) in ne zavesti ali raylikovanja med virtuanim in realnim. Torej. Fragmentacija je assemblage kvantnega/diskretnega/hologramskega. Zato ppoglabljanje (večanje ločljivosti) povzroči zmedo: več kot vemo, čutimo, bolj virtualiyiramo in virtualno povnanjamo. In tako naprej. Najbolje, da naredim predstavo.